Rabi dobro svoj jezik. 
Bog še dandanašnji poveličuje dva svetnika, ker sta dobro rabila jezik. V Padovi vzderžuje nestrohnjen jezik sv. Antona, v Pragi pa jezik sv. Janeza Nepomučana; pervega zavoljo govorjenja, druzega zavoljo molčanja. 
Sv. Anton je rabil jezik, da je ž njim Boga slavil, in ljudi spodbujal k slavi božji. Oh, da bi tudi mi rabili v tak namen svoj jezik! 
Sicer pa govori še več z Bogom v molitvi, ko o Bogu z ljudmi, zlasti če nisi poklican k pridiganju. Vender pa tudi ti pridigaš, oznanjuješ Božjo hvalo, ako po njegovi sveti volji govoriš, keder si dolžan: bodisi, da otroke ali podložne k dobremu spodbujaš in od zlega odvračaš, bodisi, da se nekerščanskemu sploh grešnemu govorjenju zoperstavljaš, kjer to zahteva čast božja ali dobro ime bližnjega, bodisi, da spoznavaš svojo krivico in se svojih grehov odkritoserčno spoveduješ. 
Pomisli pa tudi in poslušaj kaj ti govori molčeči jezik sv. Janeza Nepomučana. Sv. Janez je vmerl, ker ni hotel oskruniti spovednega molčanja. 
Si li v stanu tudi ti molčati, ako ti je kaj skrivnega izročeno? Vedi da bi se v takem primeru, ako bi razodel skrivnost, lehko tudi smertno pregrešil. Molčati moramo tudi o pogreških bližnjega, keder mu z razodevanjem ne bi nič koristili; molčati moramo tudi o svojih dobrih lastnostih in delih; sploh se moramo varovati mnogega, obilnega govorjenja, ker »mnogo govoriti je težko brez greha. Preg. 1, 9. 
Jako dragoceno je pred Bogom molčanje, ako ponižno sprejmemo ražaljenja in nezaslužena obdolženja, keder nas veče dolžnosti ne silijo govoriti. 
Sicer, ako hočemo berzdati svoj jezik, tako da ne bomo imeli od njega slabih nasledkov, moramo rabiti resna sredstva. Sv. Pismo pravi: »Gdor obvaruje svoja usta, obvaruje svojo dušo.« Preg. 13. 3. Gdor se z obeno besedo ne pregreši, ta je popoln človek,« pravi sv. Jakob (3, 2); »gdor pa misli, da je bogaboječ, in svoj jezik ne berzda, vera njegova je ničemerna«. (1, 26). Ta majhen ud, kliče isti apostelj, koliko zla zakrivi, — majhen ogenj, keteri užge velik gozd (3, 5)! Pravi nadalje, da je jezik kermilo, ketero vodi ladjo. In kaker mora kermar vedno biti pri kermilu, tako moramo tudi mi vedno stražiti svoj jezik. Pri tem težavnem delu, moramo rabiti nad vse, dve sredstvi, namreč, spraševanje vesti zvečer, in molitev. Priporočajmo se tudi ljubim svetnikom, in posebno sv. Janezu Nepomučanu in sv. Antonu. 

Spoznaj samega sebe! 
Gdo si ti? Človek, ki ni na svetu, ko le zato, da Boga poveličuje; grešnik, ki si je sto in stokrat pekel zaslužil. 
Kristijan si, keteri moraš biti križan; v presrečnem številu izvoljenih si, ali zato moraš mnogo na tem svetu terpeti, da se zveličaš. 
Ker je temu tako, zakaj pa, namestu da bi Boga poveličaval, povsod in zmirom le svojo slavo iščeš? Zakaj nočeš delati na tem svetu pokore, ko jo boš moral drugači delati zastonj celo večnost v peklu? 
Kristijan si, pa sovražiš križ in terpljenje, in celo godernjaš, ako te Bog tepe? 
Hočeš li dospeti v nebesa po drugem potu kaker po tistem, po keterem so tja prišli izvoljeni nebeški prebivavci? 

Kak razloček! 
Jezus je bil vbog na zemlji, jaz pa hočem biti bogat. Jezus je bil ponižen, jaz sem pa prevzeten. Jezus je bil krotak, jaz sem pa serdit. Jezus je bil poterpežljiv, jaz pa nočem nič poterpeti. Jezus je odpustil svojim sovražnikom, jaz se pa hočem maščevati nad svojimi. Jezus je bil pokoren svojim podložnikom, jaz pa nočem biti svojim predpostavljenim. Jezus je bil sovražen, jaz pa hočem, da me naj vsi ljubijo. Jezus je bil zaničevan, jaz pa hočem biti spoštovan. Jezus je živel na skritem, jaz se pa želim vsem kazati. 
Jezus je šel v nebesa po terpljenju, jaz pa hočem tje dospeti plavajoč v nasladah. Jezus je vmerl na križu, da bi zadobil slavo, do ketere je vže po sebi imel pravico; jaz pa nočem nič terpeti za slavo, do ketere nimam nobene pravice. 
Je li pametno, da se godi bolje sužnju ko sinu, bolje grešniku ko nedolžnemu? 
Kako se mislim zveličati, ako ne bom podoben svojemu Odrešeniku? 


Terpljenje. 
Najbolj gotova pot, ketera vodi v nebesa, je pot terp1jenja. Postave terpljenja se nobeden človek na tem svetu ne more ogniti. Bog je tako odredil, ker je naše serce jako nagnjeno k veselju in vživanju. Brez terpljenja bi se človek na vsako pozemeljsko stvar navezal in v pozemeljskih stvareh bi pogreznjen živel. Da, človek mora v tej solzni dolini od vseh strani terpeti, od svetá, od ljudi, od samega sebe. 

Tvoj pravi prijatel! 
Srečen, gdor ima pravega prijatela, keteri mu more in želi pomagati v vsaki potrebi. 
Ako pravemu prijatelu razodeneš svoje radosti, se pomnožijo; ako mu razodeneš svojo žalosti, se ti stiskano serce razširi. 
Ali kako težavno je najti, in kako lehko zgubiti prijatela! Majhina sumnja, obrekovanje, da, celo ena sama besedica večkrat zadostuje, da se popolnoma preterga vez tudi dolgega prijateljstva. 
Sicer pa, ako stavim v Jezusa vse svoje zaupanje, ako si njega izberem za prijatela, sem gotov, da me on ne bo nigdar zapustil! 
Res je, mili moj Jezus, da lehko pretergam z grehom vez ljubezni mej tabo in mano, in oh! kolikokrat se je to zgodilo! Ali: »Odpustil si zlobnost greha mojega.« Tebi vžaljenemu zadostuje skesano serce, in zopet se poverne staro prijateljstvo, stara ljubezen! Ti si torej moj pravi prijatel. 

»Zgodi se tvoja volja.« 
Človek je na tem svetu jako nesrečen. Se ve da je temu sam vzrok, ker ni hotel slušati svojega Stvarnika, keteri ga je postavil srečnega v celem pomenu besede v preblaženi raj. In, oh, v kako brezno zla je padel pervi človek po grehu, in vsi njegovi otroci za njim! Da v veliko brezno vsacega zla nas je pahnil greh. Obloženi smo od vseh strani s križi in britkostmi. Naša telesa so podložna brezštevilnim boleznim, naše duše neizrečenim notranjim stiskam in žalostim. Danes nas tare ena bolezen, jutri druga, danes nas zadene nesreča v hiši, jutri na polju, zdaj smo preganjeni celo od naših prijateljev, potem pa zasmehovani. Kaj naj pa rečem o togah in nesrečah dušnih? Oh, mili Bog! te še dosti bolj človeka tlačijo. Poglej, predragi bravec, tistega bogoljubnega človeka, kako se mu bere na obličju notranja žalost. Kolikokrat ga tare dvojba, v takem li stanu se nahaja njegova duša Oh kako britko in kervavo joče njegovo prestrašeno serce, nevedoč je li v milosti božji, čaka ga li raj nebeški, ali pa je sovražnik božji, keterega čaka večni pekel. Oh kolikokrat se mu zdi, kaker da se mu je osušila njegova duša, ker ne občuti obene sladkosti v izpolnjevanju svojih dolžnosti in v bogoljubnem življenju! Oh kolikokrat ga napadajo strašne grozovitne skušnjave, v ketere akoravne ne privoli, se mu venderle zdi da je od njih njegova duša černa ko vrana. Da, nesrečno je človeško življenje. 
Sicer, poslušaj me bogoljubni bravec. Tebi je znano, da mornarji na visokem morju vodijo ladje po neki zvezdi, ki se imenuje polarna ali tečajna zvezda. Tudi ti se posluži tečajne zvezde na morju tvojega življenja. Ali kako se imenuje ta duhovna tečajna zvezda? Oh, ta ti je božja presveta volja. Zato, kedar si v morju britkosti, kedar tvojo dušo napade peklenski sovražnik, kedar se ti zdi, da te je Bog zapustil, oh vzdigni svoje obupaj oče serce, proti tej zvezdi, proti Bogu, ter reci se vsem sercem: »Zgodi se tvoja volja«. Ti moj Bog hočeš da sem vbog, nesrečen v mojem imetju, bolan, zasmehovan, preganjan i. t. d, naj bode kaker ti hočeš.« Dà, predragi bravec, vdaj se popolnoma volji božji, in tako boš srečen na tem in na drugem svetu, ker boš živel v miru, brez keterega ni sreče. Da se pa serčno in stanovitno poprimeš te vaje, ti tu napišem nekoliko izgledov svetnikov, in posebno tistih, keteri so radovoljno terpeli na zdrava, najdražjem daru našega Očeta nebeškega. 
Eden največih izgledov vdanosti v božjo voljo, je v starem zakonu sv. Job. Poglej ga nesrečnega v vsem, kako leži na smerdljivi slami, ves pokrit z gobami od glave do pet. Zapuščen, zasmehovan celo od svoje žene, kaj govori on? »Oh moje največe tolažilo je to, da mi, tareč me z britkostmi, ne odpustiš« (da se me nevsmiliš) Job. 6. 10. In na drugem mestu: »Ako primemo od Boga dobro, zakaj naj ne bi prijeli tudi slabo«. 2. 10. Izpustimo mnoge druge izglede iz starega in novega zakona, obernimo pogled na neketere znaniše, zlasti iz rede sv. Frančiška. Najpred poglej samega našega milega Očeta Frančiška. Oh kako je bil vdan v božjo voljo v bolečinah, ketere je terpel posebno zastran oči ! Potem pa, kake bolečine so mu prizadevale rane Jezusove, ketere je imel vtisnjene v presrečnem telesu! Ali kaj je rekel enkrat nekemu tovarišu, keteri ga je opominjal, da naj prosi Boga, da ga reši bolečin? »O Gospod, je rekel, zahvaljam se ti za te bolečine, in te prosim, da jih še pomnoži; saj je to, kar jaz čez vse drugo želim, da me namreč brez milosti tareš«. Sv. Mati Klara je bolehala 28 let, ali nigdar se ni tožila, temveč velikokrat se Bogu zahvaljevala. 
Bl. Angela Folinjska, tretjerednica, vprašana kako more terpljenje in nasprotnosti s tolikim veseljem prenašati, je odgovorila: »Verujte mi, da se vrednost britkosti ne pozna, ker ako bi jo dobro poznali, prepirali bi se in eden drugemu krali priložnosti terpljenja«. 
Enkrat se je prikazal Jezus bl. Baptisti Varani, iz reda sv. Klare, ter ji tako govoril: »Veruj mi, hči, da sem ti zmirom večo ljubezen izkazaval, kedar sem ti pošiljal britkosti, ko, kedar sem te deržal v svojem naročju. Vedi, da ne grešiti je veliko dobro, ali veče je delati dobro, največe pa od vseh je terpeti po božji volji. 
Bl. Humilijana, tretjerednica, leže v postelji od bolezni na njo pripeta, je zdihavala proti nebu: »Oh bodi zahvaljena moja večna Ljubezen, bodi zahvaljena, za vse križe, ketere mi pošiljaš.« 
Ako se pa nahajaš v dušnih žalostih, predragi bravec, spomni se na sv. Terezijo. Ona je terpela skoz osemnajst let strašno notranjo suhoto. Vse, kar se je tikalo njene duše, se ji je delalo težavno. Obene sladkosti ni občutila, obenega veselja na poti popolnosti. Kaker sama pravi, tako britko je bilo to njeno življenje, da bi si privoščila raje naj veče telesno terpljenje, ker je dušno stokrat hujše od telesnega. Kaj je pa v takem stanu govorila: »Moj Jezus, vmreti ali terpeti.« Sv. Marija Magdalena Paciška je pa celo Jezusa prosila, da naj jo pusti še živeti v boleznih in togah, ter je zdihavala: »Ne vmreti, temuč terpeti.« Govorila je pa tudi večkrat: »Oh, vsako terpljenje je sladko, kedar pogledamo Jezusa na križu«. 
Posnemaj, predragi bravec, te izglede; boš videl, kako boš srečen, ker gdor se vda v božjo voljo, ta se vda viru vsega dobrega, kakor imenuje sv. Anzeljm voljo božjo. Sicer premišljuj večkrat sledeče zlate besede sv. Aljfonza: »Ako imamo kako naravno pomanjkanje na duši ali na telesu, ako imamo slab um in spomin, ako imamo kriv kak ud, ako smo slabega zdravja, ne se tožiti! Kaj smo mi pri Bogu zaslužili, in kako dolžnost je imel On nam dati izversten um in pamet, ali zdravo in lepo telo? Kaj nas ni mogel vstvariti gerdih, nas ni mogel celo pustiti v ničemer? Zahvalimo se mu, za to kar nam je dal, in s tem bodimo zadovoljni. Gdo ve, kaj bi se z nami zgodilo, ako bi imeli izverstne duhovne lastnosti, terdno zdravje, lepoto? Morda bi se pogubili. Koliko učenih se je pogubilo zastran prevzetnosti! Koliko jih je palo v ostudno brezno peklensko zaradi telesne lepote in terdnega zdravja! Od druge strani pa koliko vbogih bolnih, gerdih se je izveličalo! keteri bi se bili vekoma pogubili, ako bi bili bogati, zdravi, lepi«. Padi toraj na kolena, dragi bravec, kedar te nesreče zadenejo, ter serčno zavpij: »Zgodi se tvoja volja«! — 

Deset zlatih pravil za hišnega gospodarja. 
1. Spoštuj ime, ketero nosiš in delo, ketero opravljaš. Postopaj tako, da te bodo bližnji spoštovali zavolj tvoje pridnosti in poštenosti. Bodi pošten, zvest in vesten. 
2. Bodi zgleden oče. Dolžan si dajati svojim domačim in posebno svojim otrokom dober zgled. Kakeršen gospodar, tak hlapec; kakeršen oče, taki otroci. 
3. Z Bogom začni in z Bogom končaj. Moli zjutraj pred delom in zvečer po delu. Na božjem blagoslovu je vse ležeče. Ako si ti pagan, ne bodo kristijani tvoji domači. 
4. Postopaj sè svojo ženo kaker sè sabo, in z otroci kaker s tebi izročenimi božjimi zastavami. Pazi, naj ti lepo molijo, kerščanski nauk ne zanemarjajo, v cerkev pridno hodijo in se sè slabimi tovariši ne bratijo. 
5. Kar zaslužiš, prinesi domov; ti moraš skerben oče biti in ne zapravljivec, ki dela nesrečne in vboge ženo in otroke. Zaslužek mora biti primeren; zato vredi stroške po njem. Dober del svojega zaslužka zapravljati v kerčmi, to se pravi krasti ga družini. 
6. Delaj in bodi varčen, ti in tvoja žena. Denar se težko pridobi in lehko zapravi. Vadi svoje otroke varčnosti; naj se vže zgodaj naučijo, kako težko je skerbeti za živež in obleko. Ako se otrokom v vsem vstreza, ne bodo nigdar znali ceniti vrednosti denarja. 
7. Varuj se »čevljarskega« pondeljka! Ali enako s požrešnostjo onečaščene nedelje! Gdor posvečuje nedeljo, bo delal tudi v ponedeljek. Zračunaj malo, koliko stane onečaščena nedelja in »čevljarski« pondeljek! Zračunaj koliko na leto! 
8. Varuj se igre! To je jako nevarna strast. 
9. Ne delaj dolgov! Ne pri mesarju, ne pri peku, ne pri štacunarju, ne pri kerčmarju. Nad vse se pa varuj oderuhov, ker drugači si zgubljen. Dolgove je lehko delati, ali ne poravna se jih lahko. 
10. Pazi na svoje sinove in hčere; oni ti bodo delali čast ali sramoto, kaker hočeš. 

Gerde poti k zveličanju. 
Večkrat so božje poti jako gerde in težavne, ali one so vender poti, ki vodijo k zveličanju. Nad nami je mnogo nerednega; ako hočeš postati enkrat prebivavec nebeški, moraš pustiti, da se te žaga, obla in pili; tudi koliko pokore moraš delati za stare grehe, preden imaš vstopiti v rajske dvorane! 
Za vse to te vodi miloserčnost božja po gerdih, potih, za to da te bo mogla enkrat pustiti v večno slavo. Ko je Tobija oslepljen doma sedel, in ga je celo lastna žena zaničevala, je k Bogu zdihoval: »Gospod, ti si pravičen, vse tvoje sodbe so pravične, in vsa tvoja dela so miloserčnost.« Tob. 3, 2. 

O koristi samostanskega življenja za svet. 
Dandanašnji jih je mnogo, ki mislijo, da, gdor gre v samostan, je zgubljen za svet. Je li pa to res? Ravno narobe. Celo, ako se pusti na stran delovanje mnogih samostanov, keterih poglavitni namen je koristiti človeštvu, koristijo mnogokrat svetu osebe, ketere se popolnoma službi božji posvetijo, veliko več od njih, ki delajo mej svetom naj več hrupa; zato pravijo tudi imenitni možje, da so redovniki mirni vzderževavci sveta. 
Oni vzderžujejo svetu najprej božjo naklonjenost, ker si prizadevajo, ko posredovavci človeštva, Bogu zvesto služiti, Bogu za celi svet svoje molitve darovati. Zato imajo poseben delež dobrih del samostanov tisti ljudje, ki na keteri si bodi način skerbijo, da se samostani ohranijo. 
Samostansko življenje daje nadalje ljudskim prizadevam višjo namero in krepkejšo podlago. Svetni ljudje, posebno v naših časih, hrepenijo skoraj edino po pozemeljskih dobrotah, po dobičkih in grešnih sladnostih; višjih duhovnih dobrot je videti kaker da ne poznajo. Samostansko življenje pa vže samo po sebi kaže človeku višji svet, višja dobra, in ga s tem obvaruje brezna poželjivosti ter ga ob enem spodbuja tudi mej svetom grešno veselje zaničevati, ter po dušnem hrepeneti. Na tak način je samostansko življenje, kaker pravi frančiškanski martirologij, za bolni svet nebeško zdravilo. 
Naposled, tri samostanske obljube so za svet obramba njegovih najbolj dragocenih in najpotrebniših dobrot. Radovoljno vboštvo obsoja službo mamonovo, bogastva in lakomnosti, zavoljo ketere terpi veliko nevarnost služba božja, edinost in mejsebojna ljubezen. Deviška čistost je resen opomin k obvarovanju stanovske čistosti in zakonske zvestobe, od keterih je odvisna družinska sreča. Naposled, popolna pokorščina redovnikov vabi svet h pokorščini do vsacega predstojnika, na čemer stoji blager človeškega društva v deržavi in cerkvi. 
Ti opomini so pa še toliko bolj važni, ker jih redovniki ne samo z besedo, temuč se zgledom oznanjujejo. Iz tega sledi tudi, da so bili in bodo še za naprej samostani zavetje vseh sveta in tolažbe potrebnih ljudi, mej svetom živečih. Od druge strani je pa tudi gotovo, da ravno zavolj gori omenjenih koristi samostanov, brezbožni ljudje in posebno brezbožne vlade toliko besnijo na samostane, ker so jim tern v očeh. 

Jako važno! 
Navadimo se milo soditi o vsacem. Ljudje smo, torej se lehko goljufamo. Le Bog pozna serca. 
Ne bodimo tako nepremišljeni, da bi precej verovali tistim, ki se zdi, da nimajo druzega posla ko raznašati vse, kar bi moglo škodovati dobremu imenu bližnjega. Bolje in previdniše ter ob enem miloserčno je take novosti imeti za zmote. Nad vse se je treba varovati slabe sumnje, kjer ni gotovih dokazov. 
Gdor je vajen slabo misliti o svojem bližnjem, je v resnici nesrečen; redko kedaj živi v miru. Gdor vse krivo sodi, povsod in vse graja, je jako oddaljen od spoznanja samega sebe, torej tudi od pobožnega življenja. 
Keder je greh ali pogrešek bližnjega gotov in očiten, imejmo vsmiljenje z grešnikom, prizadevajmo si v sercu te njegove slabosti koliker je mogoče opravičevati, misleč, kako šibka je naša natora in kako k slabemu nagnjena. Pripisujmo tak greh ali pogrešek moči hude skušnjave, ali pa majhini lenobi. Pomislimo da, ke bi bili mi v enaki nevarnosti, bi bili, brez milosti božje, padli še globokejše. 
Sicer pa ne sledi iz tega, da predpostavljeni ne smejo posvariti ali celo kaznovati očitnih grehov ali pa pogreškov, keder to tirja čast božja, resnica in pravica. Nikaker ne smejo oni v takem slučaju greha spregledati. Tu se obsoja edino terdo serce, brez odkritoserčne ljubezni do bližnjega, čigar slabosti le vedno strogo sodi. 

»Jaz te odvežem …!« 
Ko spovednik pri sv. odvezi govori te tolažbe polne besede, je jako pobožno in koristno misliti, da smo na Kaljvariji, in da presveta kri našega Zveličarja iz njegovih ran teče na nas, da bi nas oprala vsih grehov. 
Kaj so majhini grehi? 
Tudi ž njimi žalimo, akoravno ne težko, božje lastnosti. Z jezo nasprotujemo neomahljivi kratkosti božji: z občutki nevoščljivosti nasprotujemo brezkončni ljubezni božji; kriva sodba, majhino obrekovanje itd. rani najvikšo njegovo pravičnost! 
Ljubim li svojega bližnjega? 
Da, ljubim ga in odkritoserčno, ali le takrat je ta moja ljubezen prava, ako sem žalosten, ko moj bližnji terpi stiske in bolečine, ako sem vesel in zadovoljen, ako se veselim, ko se mu dobro godi, kaker da bi se meni! In le tako se ne bo v moje serce priklatila nesrečna nevoščljivost, ketera toliko hudega dela mej ljudmi vže od začetka sveta. 

Serce … 
Serce je v sebi majhino, ali neskončno v svojih željah. Naj si bodo nebesa še tako velika, naj si bo nebeška blaženost še tako brezmejna, vender je serce človeško še veče! Ono je tako veliko, da ga more edino Bog napolniti! 
Edino Bog! … in ako ga on ne napolni, vmerje od lakote ... Leta ko čebela s cvetlice na cvetlico, to je od stvari do stvari; ali ne srečno kaker čebelica, ki tako nabira med, temuč nesrečno serce ne najde, česer išče, ne najde miru. Komaj se pa nemirno serce daruje Bogu, precej začne vživati mir, precej se nasiti! 




